Tradicionalno italijansko praznično in zlasti božično pecivo panettone je v prazničnem času nepogrešljivo na marsikateri mizi po državah zahodne in južne Evrope, na ameriški celini, v Avstraliji in še kje.
To dišeče, puhasto in mehko pecivo, ki je obogateno z jajci ter maslom in zelo pogosto tudi z rozinami, kandiranim sadjem ter drugimi sladkimi dodatki, izhaja z območja Milana menda še iz časov rimskega imperija. No, stari Rimljani na bi takrat običajen kruh sladkali z medom, kar bi lahko šteli za začetke obogatitve kruha s sladkimi dodatki, medtem ko se s pripravo podobnega kruha nato srečamo v 16. stoletju kot del dragocenih kuharskih receptov papeževega osebnega kuharja. Zagotovo pa je panettone obstajal leta 1599, ko se je na seznamu za božične jedi znašel stroškovnik za maslo, rozine in začimbe, ki da so jih prodali peku za pripravo 13 štruc kruha. Te naj bi na božični dan razdelili študentom.
Do danes se je panettone razširil krepko prek meja Italije in s svojo edinstveno kupolasto obliko navdušuje mnoge ljubitelje prazničnih jedi. Zelo primeren je tudi za obdarovanja. Mojstri peke mu radi dodajo nekaj svojega, na primer kandirano pomarančno ali limonino lupinico, zelo pogosto se v receptih znajdejo tudi čokolada, pistacije, hruške, karamela in drugi sladki dodatki, ki ta poseben kruh še obogatijo in ga naredijo še privlačnejšega. Panettone danes navdušuje tako s svojim videzom kot okusom in seveda bogato tradicijo, ki v sebi skriva nekaj skrivnostnega in pravljičnega. O nastanku peciva namreč kroži tudi več legend, ki so vedno zanimive, poleg vsega pa za omizje prinesejo prav posebno vzdušje nekega drugega časa.